Svet poln vonjev, barv in oblik
in tisočev televezijskih slik
In jaz vztrajam tu kot divji kip,
prignan, privezan na vsakdanji hip.
In tisto, kar bledi.
Vse se spremeni, black buda,
bodi brez skrbi.
Vse se prelevi, black buda!
Miljon jezikov in milijon ljudi,
milijon obrazov in milijon stvari;
kljub temu - jaz sem tam in tukaj ti,
vmes pa mrtve čustvene smeti.
In tisto, kar molči.
Poljubim te na čelo in me ni,
odidem naglo, da se ti zvrti,
moj tek, moj lok in moja gosta kri
in dolga nova senca, ki beži.
In tisto, kar trpi.
N'Toko:
Črni buda je razlog brez upora, divji kip v svetu iz Lego
k***, dvigne roko, ustavi čas kot dirigent, samozavesten
kot Predin na dan Evrope, posnifa bele črte na avtocesti,
pritiska črne tipke na klavirju, bedak se klati, pametni potuje.
Črni buda ostaja nepodkupljiv, je nedotakljiv, kot so ljudje
v izložbah, njegov bicikel še nikoli ni bil ukraden in ko pride
konec tega sveta ga ne bo zraven, on je hitrejši in boljši od nas
v vseh pogledih, njegova ročna ura vedno kaže pet do sedmih,
spi na stopnicah, razgled na igrišče.
Vse tete mu govorijo, da ga v hlačah nič ni, on sam pri sebi ve,
da ima debele kosti, ker je srečen kot črn maček, lačen in bos,
med tem ko mama doma obrača Matrinovo gos,
vse, kar ve, je to, da ve on čisto vse,
vsaka poteza in kretnnja je umetnost, moj tek, moj lok,
moja gosta kri, dolga nova senca, ki beži ... Black Buda!
in tisočev televezijskih slik
In jaz vztrajam tu kot divji kip,
prignan, privezan na vsakdanji hip.
In tisto, kar bledi.
Vse se spremeni, black buda,
bodi brez skrbi.
Vse se prelevi, black buda!
Miljon jezikov in milijon ljudi,
milijon obrazov in milijon stvari;
kljub temu - jaz sem tam in tukaj ti,
vmes pa mrtve čustvene smeti.
In tisto, kar molči.
Poljubim te na čelo in me ni,
odidem naglo, da se ti zvrti,
moj tek, moj lok in moja gosta kri
in dolga nova senca, ki beži.
In tisto, kar trpi.
N'Toko:
Črni buda je razlog brez upora, divji kip v svetu iz Lego
k***, dvigne roko, ustavi čas kot dirigent, samozavesten
kot Predin na dan Evrope, posnifa bele črte na avtocesti,
pritiska črne tipke na klavirju, bedak se klati, pametni potuje.
Črni buda ostaja nepodkupljiv, je nedotakljiv, kot so ljudje
v izložbah, njegov bicikel še nikoli ni bil ukraden in ko pride
konec tega sveta ga ne bo zraven, on je hitrejši in boljši od nas
v vseh pogledih, njegova ročna ura vedno kaže pet do sedmih,
spi na stopnicah, razgled na igrišče.
Vse tete mu govorijo, da ga v hlačah nič ni, on sam pri sebi ve,
da ima debele kosti, ker je srečen kot črn maček, lačen in bos,
med tem ko mama doma obrača Matrinovo gos,
vse, kar ve, je to, da ve on čisto vse,
vsaka poteza in kretnnja je umetnost, moj tek, moj lok,
moja gosta kri, dolga nova senca, ki beži ... Black Buda!