Nihče ne ve, kdo je klical vso noč
nihče ne ve, kdo je prosil pomoč,
nihče ni slišal, a so slišali vsi,
kako se morje jezi.
Spustili so na vratih zapah
zaprli polkna, preganjali strah.
Pustili so naj glasba igra,
da skrije jezo morja.
Za njim je veter zabrisl sledi
in noč je skrila njegove poti,
on je šel, on je kar šel.
Kričali so naj nikar ne nori.
Ljubezen prava vedno boli.
A on je morju kričal na uho
in vetru zažugal s pestjo.
Menda le enkrat je pomahal v slovo
potem je zdrsnil čez temno nebo.
Zadnje besede so slišali vsi:
kaj ti bo morje, če obzorje zbeži.
Za njim je veter zabrisal sledi
in noč je skrila njegove poti,
on je šel, on je kar šel.
(D. Kocjančič/ D. Mislej-Mef/ D. Kocjančič)
nihče ne ve, kdo je prosil pomoč,
nihče ni slišal, a so slišali vsi,
kako se morje jezi.
Spustili so na vratih zapah
zaprli polkna, preganjali strah.
Pustili so naj glasba igra,
da skrije jezo morja.
Za njim je veter zabrisl sledi
in noč je skrila njegove poti,
on je šel, on je kar šel.
Kričali so naj nikar ne nori.
Ljubezen prava vedno boli.
A on je morju kričal na uho
in vetru zažugal s pestjo.
Menda le enkrat je pomahal v slovo
potem je zdrsnil čez temno nebo.
Zadnje besede so slišali vsi:
kaj ti bo morje, če obzorje zbeži.
Za njim je veter zabrisal sledi
in noč je skrila njegove poti,
on je šel, on je kar šel.
(D. Kocjančič/ D. Mislej-Mef/ D. Kocjančič)