Neko jutro na gospodov dan pri maši
lokalni zgubidan sanjaril je o flaši,
dve, tri gospe za njim vrtele so vratove,
kdo je mlad moški poleg čisto sveže vdove.
Mamca ob njem nervozna čakala je konca,
da bi doma ji župca ne ušla iz lonca,
župan je ždel z resnim izrazom na obrazu,
volitve bodo, ga je folk danes opazo?
Stara devica si privzdignila je krilo,
mežnar je s plunjkom spretno pogasil kadilo,
stari kurveš je vztrajno škilil v dekleta,
kaplan pripravnik pa v postavnega kadeta.
Vsi s spokojnimi pogledi,
eni rdeči, drugi bledi
so sedeli kakor miši,
tiho zbrani v božji hiši.
On pa gledal jih je s križa
brez moči, da bi zamižal,
le srce je krvavelo
bolj kot rane na razpelu.
Župnik je pridigal in štel svoje farane,
cerkev je polna, naj tako tudi ostane,
več bo ljudi, več se bo zanj nabralo v škatli
in z nadškofije bodo gledli kot prijatli.
Njo je skrbelo, on je tuhtal, kaj storiti,
trebuha kmalu več ne bo mogoče skriti,
od kora se zaslišalo je hihitanje,
utrujen starček je za hip utonil v spanje.
Starejši par je v mislih že razvajal vnuka,
ko je ta tuhtal, kak se zognit verouka,
sodnik je ljubici napisal sporočilo,
ravno je htela vstati, ko je zazvonilo.
Vsi s spokojnimi pogledi,
eni rdeči, drugi bledi
so sedeli kakor miši,
tiho zbrani v božji hiši.
On pa gledal jih je s križa
brez moči, da bi zamižal,
le srce je krvavelo
bolj kot rane na razpelu.
lokalni zgubidan sanjaril je o flaši,
dve, tri gospe za njim vrtele so vratove,
kdo je mlad moški poleg čisto sveže vdove.
Mamca ob njem nervozna čakala je konca,
da bi doma ji župca ne ušla iz lonca,
župan je ždel z resnim izrazom na obrazu,
volitve bodo, ga je folk danes opazo?
Stara devica si privzdignila je krilo,
mežnar je s plunjkom spretno pogasil kadilo,
stari kurveš je vztrajno škilil v dekleta,
kaplan pripravnik pa v postavnega kadeta.
Vsi s spokojnimi pogledi,
eni rdeči, drugi bledi
so sedeli kakor miši,
tiho zbrani v božji hiši.
On pa gledal jih je s križa
brez moči, da bi zamižal,
le srce je krvavelo
bolj kot rane na razpelu.
Župnik je pridigal in štel svoje farane,
cerkev je polna, naj tako tudi ostane,
več bo ljudi, več se bo zanj nabralo v škatli
in z nadškofije bodo gledli kot prijatli.
Njo je skrbelo, on je tuhtal, kaj storiti,
trebuha kmalu več ne bo mogoče skriti,
od kora se zaslišalo je hihitanje,
utrujen starček je za hip utonil v spanje.
Starejši par je v mislih že razvajal vnuka,
ko je ta tuhtal, kak se zognit verouka,
sodnik je ljubici napisal sporočilo,
ravno je htela vstati, ko je zazvonilo.
Vsi s spokojnimi pogledi,
eni rdeči, drugi bledi
so sedeli kakor miši,
tiho zbrani v božji hiši.
On pa gledal jih je s križa
brez moči, da bi zamižal,
le srce je krvavelo
bolj kot rane na razpelu.