Noč čarovnic
Čudna noč in čudni nič
(Boštjan Narat)
Al si moja, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si moja, al te ni,
mlada duša, stara kri.
Luna se je sklanjala
prenizko nad obzorje.
Veter je odhajal stran
nad sivo, lačno morje.
Bila je taka čudna noč,
ko pravjo, da se v temo zroč
pijanec strezni in pozabi spat.
Slišala sem ptičko pet,
zapela je k pogrebu.
Fantje so že davno šli
tja dol po belem bregu.
Bil je tisti čuden nič,
iz kterga zmeraj zre hudič
in šteje karte za naslednji dan.
Mizo so pripravljale
na jasi blizu konca.
Hišo so napravljale
za čas, ko ni več sonca.
Ob strani jih dvanajst sedi,
na čelu pa stojijo tri
in vse vedo, zakaj sem spet prišla.
Vse vedo, vse vidijo,
lase mi v kito spletajo,
med prej in zdaj je vedno tisoč let.
Al si naša, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si naša, al te ni,
mlada duša, stara kri.
Zame je nastajal svet
na jasi blizu konca.
Grem na pot stran od Boga
do čudežnega lonca.
Vino goltam brez srca,
z žejo zgodaj umrlega,
kar luč izgublja, najde se v temi.
Končno sem ujela čas,
moč se skriva v tihi glas,
s katerim sestre pesem pravijo.
Al si naša, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si naša, al te ni,
mlada duša, stara kri.
Vedno ko se luna zdi
prenizko nad obzorjem,
vidim veter, ki zveni
nad sivim, lačnim morjem.
In vem, da tebi je hudo,
ko mrak zažvižga za lučjo,
ko v čudno noč mi gledajo oči.
In vem, da te boli srce,
ko v kito spletajo lase,
ko v čudni nič se steka moja kri.
Al sem vaša, al me ni,
stara pot, mlade oči.
Al sem vaša, al me ni,
mlada duša, stara kri.
Al si naša, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si naša, al te ni,
mlada duša, stara kri.
Čudna noč in čudni nič
(Boštjan Narat)
Al si moja, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si moja, al te ni,
mlada duša, stara kri.
Luna se je sklanjala
prenizko nad obzorje.
Veter je odhajal stran
nad sivo, lačno morje.
Bila je taka čudna noč,
ko pravjo, da se v temo zroč
pijanec strezni in pozabi spat.
Slišala sem ptičko pet,
zapela je k pogrebu.
Fantje so že davno šli
tja dol po belem bregu.
Bil je tisti čuden nič,
iz kterga zmeraj zre hudič
in šteje karte za naslednji dan.
Mizo so pripravljale
na jasi blizu konca.
Hišo so napravljale
za čas, ko ni več sonca.
Ob strani jih dvanajst sedi,
na čelu pa stojijo tri
in vse vedo, zakaj sem spet prišla.
Vse vedo, vse vidijo,
lase mi v kito spletajo,
med prej in zdaj je vedno tisoč let.
Al si naša, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si naša, al te ni,
mlada duša, stara kri.
Zame je nastajal svet
na jasi blizu konca.
Grem na pot stran od Boga
do čudežnega lonca.
Vino goltam brez srca,
z žejo zgodaj umrlega,
kar luč izgublja, najde se v temi.
Končno sem ujela čas,
moč se skriva v tihi glas,
s katerim sestre pesem pravijo.
Al si naša, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si naša, al te ni,
mlada duša, stara kri.
Vedno ko se luna zdi
prenizko nad obzorjem,
vidim veter, ki zveni
nad sivim, lačnim morjem.
In vem, da tebi je hudo,
ko mrak zažvižga za lučjo,
ko v čudno noč mi gledajo oči.
In vem, da te boli srce,
ko v kito spletajo lase,
ko v čudni nič se steka moja kri.
Al sem vaša, al me ni,
stara pot, mlade oči.
Al sem vaša, al me ni,
mlada duša, stara kri.
Al si naša, al te ni,
stara pot, mlade oči.
Al si naša, al te ni,
mlada duša, stara kri.