Abrahamova hči
dan na dan doma sedi,
le malokdaj gre med ljudi.
Prišel je spet sobotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan;
od vernih Judov praznovan.
Ker tempelj njih daleč stoji,
zapoldan spet doma sedi,
popoldan tako govori:
"Od seje meni slabo je,
pustite, ljubi oča, me,
da v divnjak grem sprehajat se."
Ko v grajski divnjak je prišla,
Judovska lepa deklica
mladen'ča najde krščen'ga.
Za bele jo roké prijel,
na srce stisnil, jo objel,
je govoriti tak' začel:
"Da ljubit' moram vse ljudi,
tak' vera moja me uči,
al' ljubiš me, Judovska hči?"
Odtegne bele mu roke,
v oči ji stopijo solze,
odreče mu besede te:
Ak' ravno mene ljubit' smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
da v zakon vzeti me ne smeš.Ś
In šla je žalostna domu,
Tožila milemu Bogu;
da ni nje vere, nje rodu.
Al' večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila,
ljubezni nje ni ustavila.
(a.pompe/f.prešeren)
dan na dan doma sedi,
le malokdaj gre med ljudi.
Prišel je spet sobotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan;
od vernih Judov praznovan.
Ker tempelj njih daleč stoji,
zapoldan spet doma sedi,
popoldan tako govori:
"Od seje meni slabo je,
pustite, ljubi oča, me,
da v divnjak grem sprehajat se."
Ko v grajski divnjak je prišla,
Judovska lepa deklica
mladen'ča najde krščen'ga.
Za bele jo roké prijel,
na srce stisnil, jo objel,
je govoriti tak' začel:
"Da ljubit' moram vse ljudi,
tak' vera moja me uči,
al' ljubiš me, Judovska hči?"
Odtegne bele mu roke,
v oči ji stopijo solze,
odreče mu besede te:
Ak' ravno mene ljubit' smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
da v zakon vzeti me ne smeš.Ś
In šla je žalostna domu,
Tožila milemu Bogu;
da ni nje vere, nje rodu.
Al' večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila,
ljubezni nje ni ustavila.
(a.pompe/f.prešeren)